brkljáti -ám nedov. (á a) 1. dajati si opravka z drobnimi deli: težkega dela ne zmore več, samo okoli hiše kaj brklja; brkljati po štedilniku, po vrtu 2. pog. brskati, stikati, šariti: brkljati po krožniku; zamišljeno brklja po omari; brkljati po torbici za ključi / kaj brkljaš tod? (SSKJ)
Sinoči sem gledala vremensko napoved. Plešasti moški v temnomodri obleki je napovedal deževno popoldne.
Oblaki na severu zares izgledajo grozeče mračno.
Vendar mene vremenska napoved ne skrbi, ko lahko zjutraj uživam v sramežljivih sončnih žarkih, ki se prebijajo skozi melanholično sivino.
Zgodilo se je junija 2012. Ravno sem odpisala zadnji izpit na podiplomskem študiju, med učenjem za katerega sem pogledala ogromno filmov. Med njimi je bil tudi Yes Man (2008), od katerega sem odnesla samo slinjenje nad čudovito Zooey Deschanel in osrednje sporočilo. Da je treba reči da vsemu, kar ti prinese življenje.
Ja, morala bi ostati pri slinjenju nad Zooey in sporočilo filma pustiti drugim.
Tisto poletje sem nameravala izkoristiti študentski status, služiti denar in nabirati delovne izkušnje. Ko sem prejela mejl s ponudbo za opravljanje enotedenskega terenskega anketiranja v domačem kraju, sem seveda rekla da in se za*ebala kot še nikoli v življenju.
Če gledaš od daleč, ni nič lažjega kot stati pred bančno poslovalnico in dobiti 30 ljudi, ki bodo odgovorili na anketo. Ampak jaz nikoli ne gledam od daleč.
Oh ne, jaz skočim v problem s celim svojim bistvom.
In tukaj ni bil problem v dolgočasnem delu, temveč v najini nekompatibilnosti. Vse predispozicije, zakaj oseba kot jaz ne bi smela opravljati terenskega anketiranja, so osrednji del mojega psihičnega aparata. Ne maram ogovarjati tujcev, ne maram prositi za usluge, ne maram situacij, ko so rezultati odvisni (tudi) od drugih, ne maram tratiti tujega časa.
Mhm, bere se kot učinkovit recept za katastrofo. Ki se je tudi zgodila.
Po jutranjem navalu upokojencev na zagorsko NLB sledijo dolge ure brez pretiranega obiska. Takrat sem imela čas za temeljit razmislek. Najprej o tem, kako mi je vroče in kako je dobro, ko zapiha veter. Potem o tem, kako ni dobro, da piha veter, ker mi dviguje krilo.
Takim dognanjem čisto logično sledi temeljno analiziranje svoje prihodnosti, ne? O tem, kako grozno mi je opravljati takšna dela, kako me kot kulturologinjo ne čaka nič boljšega, kako bom trpela do upokojitve (in potem še naprej), kako nimam nobenega konkretnega znanja, kako sem nesposobna ... in kot prava nevrotičarka sem prišla še do ultimativne ugotovitve. Nihče me ne mara. Potrditve tega ni bilo težko dobiti, saj sem bila navsezadnje dekle, ki je sredi največje vročine prosilo za sodelovanje v predolgi in dolgočasni anketi o bankah. Le kdo bi me maral v tisti situaciji?
Kakor koli, takrat sem začela doživljati zametke anksioznosti. Čutila sem tesnobo, vsakič ko sem pomislila na jutri, na naslednji teden, poletje ali leta, ki sledijo. Bilo me je strah prihodnosti, ker na obzorju nisem videla nič dobrega. Moje misli so bile večinoma eno veliko vprašanje, kaj če ... Kaj če mi ne uspe najti nobenega študentskega dela čez poletje? Kaj če nikoli v življenju sploh ne dobim nobenega dela? Kaj če naslednje leto ne dobim štipendije? Kaj če ostanem čisto sama in se ne bom mogla preživljati? Kaj če bom revna? Kaj če bom brezdomka? Kaj če se ne znajdem niti kot brezdomka? Mislim, tudi za tako preživetje moraš imeti neke veščine, ki jih jaz nikakor nimam.
Preden se nasmejete mojim nebuloznim vprašanjem, naj povem, da sem se vedno zanašala na svoj um. Če že nisem lepa, sem od nekdaj vedela, da sem pametna. Zato se mi je samoustraševalni notranji monolog zdel čisto na mestu. Le kako ne bi bil, ko je bil produkt mojega brezhibnega uma? Zato sem mu povsem zaupala. Nisem se ukvarjala s tem, kako se počutim in zakaj me je strah. Ne, čas sem porabljala za »učinkovite« rešitve težav. Zakopala sem se v iskanje študentskih del, razmišljanje o prihodnosti in načrtovanje, kako preprečiti vse možne katastrofe, ki me nedvomno čakajo.
To je trajalo točno tri dni, dokler se nisem zlomila. Moji veličastni možgani niso bili sposobni početi ničesar drugega, kot da se neprestano ukvarjajo s prihodnostjo. Kaj bo, če se zgodi to, kar lahko vpliva na to in potem prinese tisto, kar spet spremeni ono ... Čutila sem pritisk, da porabim vsako minuto za iskanje pravih odgovorov, zato sem nehala funkcionirati. Popolnoma sem izgubila apetit, nisem mogla spati več kot nekaj ur, stiskalo me je v prsih, sililo na jok in mi neprestano vzbujalo nemir.
Po nekaj dneh sem ugotovila, da se nikakor ne morem sama sestaviti, zato sem potegnila svojo najljubšo karto, odlašanje, in za vekomaj rešila probleme. Tako sem vsaj mislila.
Jasno mi je bilo, da ne morem biti sama doma, zato sem spakirala, odšla v Bosno in poletje preživela pri roditeljih. Ob odhodu se mi je zdelo, da sem pobegnila od virov vseh težav in bom zlahka uživala v poletni brezskrbnosti.
Ha, kako slabo se poznam in na kakšne puhlice si nasedam!
Itak je poletna brezskrbnost trajala ravno nekaj dni, ko sem se zopet začela zapletati v neskončne verige skrbi in tesnobe. Vedela sem, da sem se umaknila na varno, da se mi ne bo nič zgodilo, zato sem se začela spraševati, kaj bi bilo, če pa ne bi imela staršev, h katerim se še vedno lahko zatečem. Kaj če umreta v prometni nesreči, kam se bom potem umaknila? A potem bom čisto sama na svetu? Ponovno sem zmagoslavno obnovila vse simptome anksioznosti in po nekaj dneh obiskala zdravnika.
Ko sem pripovedovala o svojih novonastalih psihičnih težavah, me je skrbno poslušal in mi predpisal najboljšo terapijo, ever. Pet tablet Xanaxa na dan. Eno zjutraj, eno popoldne in tri zvečer. Moje skrbi o odvisnosti je zatrl s prijetno zgodbico, kako s Xanaxom uspešno zdravi veterane bosanske državljanske vojne, ki trpijo za PTSPjem in niti po desetih letih niso razvili odvisnosti. (Hm, verjetno ker še vedno jemljejo pomirjevala in ne poskušajo biti brez njih, ampak takrat mi ni bilo mar za to.)
Jaz sem začela pridno zobati svoja zdravila in zopet zaživela. Bila sem ultimativno sproščena, radostna brez razloga in kreativna energija mi je polnila vsakdanje življenje. Zopet sem se začela ukvarjati z vsem, kar me veseli. Pisala sem blog, preizkušala novo recepte, hodila na sprehode, se rekreirala, brala knjige, ležala in opazovala oblake na poletnem nebu. Po nekaj tednih sem na kontrolnem pregledu vrlemu zdravniku poročala o čudežnem napredku. Tokrat sem ga jaz prepričala s prijetno zgodbico o svojem uspehu in dobila novo dozo čudežnih tabletk. In tako sem preživela poletje na Xanaxu.
Če bi bila Bryan Adams, bi zagotovo napisala popularno pesem o Summer of 2012.
Oh when I look back now
That summer seemed to last forever
And if I had the choice
Yeah, I'd always want to be there
Those were the best days of my life
Žal je bila magičnost poletja pogojena s številom preostalih tablet v škatlici. Anksioznost ni izginila. Simptomi so se pojavljali ciklično, približno en mesec. Takrat sem enostavno prenehala funkcionirati. Zopet sem izgubila apetit, mučila me je nespečnost in po cele dneve sem bila nemirna.
Tako sem septembra po vrnitvi v Slovenijo obiskala osebno zdravnico in prosila za napotnico za psihiatrinjo. Vzela me je zelo resno, na napotnico napisala hitro, kar je seveda pomenilo, da sem nemudoma dobila termin pri izbrani psihiatrinji.
Čez dobra dva meseca.
Želje so ekstremno nevarne. Ker se lahko uresničijo. Tako vsaj pravijo odgovorni odrasli, ki nas dobronamerno opozarjajo, naj pazimo, kaj si želimo. Ampak jaz sem že kot otrok imela trust issues. Kako ne bi, ko mi je v tretjem razredu osnovne šole nek odgovorni odrasli (živjo, mami) ubil tamagočija, ko sem ga pustila v varstvu. Nikoli ne bom razumela, kako je ob zaposlitvi, gospodinjskem delu in nujnih opravkih lahko zmanjkalo časa za hranjenje mojega najboljšega prijatelja. Kako, kakooo?!
V glavnem ... nisem slepo zaupala nasvetom odgovornih odraslih. In nisem pazila, kaj si želim. Celo osnovno šolo sem sanjarila o tem, da svojo vlogo pametnega in nadarjenega otroka podprem z očali. V bistvu sem bila skrivno zaljubljena v sošolca, ki je nosil očala. In potem sem pred spanjem vizualizirala, kako se skupaj voziva s kolesom in nosiva očala.
Očitno sem bila pri tem zelo uspešna, ker se mi je v začetku gimnazije opazno poslabšal vid in sem postala ponosna lastnica prvih očal. Nerdy romantične predstave se žal niso uresničile, še vedno iščem primernega kandidata z očali in kolesom. Nekdanji sošolec mi ni več všeč.
Čas osnovne šole je bil zame očitno peskovnik nenavadnih želja. V zgodnjem najstništvu sem redno spremljala serijo Ally McBeal (1997-2002), ki je kmalu postala moja vzornica. Kako srečna sem bila, ko smo imeli popoldanski pouk, da sem lahko zvečer ostala pokonci in med gledanjem sanjarila, kako bom enkrat kot Ally. Vzporednice med nama so bile jasne.
Prisrčno raztresena – checked.
Drobna in suha – checked.
Tanki in mehki lasje – checked.
Verjame v pravo ljubezen – checked.
Odvetnica – moje pobožne želje, ki so odredile izbiro ekonomske gimnazije, ki naj bi bila po mnenju socialne pedagoginje dobra podlaga za študij prava. Ampak tok življenja je prinesel drugačne izide. Jaz sem kulturologinja brez zaposlitvene perspektive. Pedagoginja je v končala zaporu, ker je dilala mamila. Zveni kot idealno karierno svetovanje, kajne?
Back to my childhood idol. Najina (potencialna) podobnost je bila torej osupljiva. Razen v eni stvari. Gospodična McBeal je imela bogat notranji svet, ki so ga pestrile halucinacije (se spomnite plesočega dojenčka?) in reševali obiski terapevtke.
To sem želela tudi jaz. Sanjarila sem, da si dovolim biti drugačna in da imam terapevta, s katerim razrešujem vse preglavice, ki jih prinaša ta drugačnost. Verjetno sem tako razreševala primarno željo, da bi lahko govorila o svojih čustvih in bi me kdo dejansko poslušal, ampak nekomu na Uradu za izpolnjevanje želja ni bilo mar za to. Zato je po dobrem desetletju, kot se za birokracijo spodobi, odobril izpolnitev prve želje. Dobila sem bogat notranji svet. Ampak brez halucinacij in brez terapevta. Jaz sem samo znorela.
Prav pogosto se mi dogaja, da se zapletam v odnose (ne nujno zveze) na daljavo. Omogočajo mi svobodo, melanholično pogrešanje osebe na drugi strani in sila romantično ohranjanje stikov. Obožujem jutranje esemese, ki jih preberem še mežikajočih oči. Obožujem dolge in lenobne mejle, ki mi do potankosti orišejo življenje pošiljatelja. In obožujem večerne klice, ko postopam po toplem asfaltu in z desno nogo rišem namišljene polkroge. Res jih obožujem. Ampak ne morem mimo dejstva, da so to samo komunikacijski drobci. Da me po vsakem prebranem esemesu ali končanem klicu moja realnost iztrga iz tega mehurčka. Da je moja realnost nekaj drugega. Da tega, kar piševa, ne moreva živeti.
* Naslov je citat iz knjige Proti severnemu vetru, avtor Daniel Glattauer
Sedim na neudobni in pretrdi postelji, ki zaškriplje ob vsakem mojem premiku. Pretvarjam se, da sem obzirna cimra, in se čim manj premikam. Da ne bi motila drugih. Vendar v resnici ne želim motiti sebe. Nadležni zvoki mi namreč onemogočajo mazohistično negovanje občutka osamljenosti. Zato mirno sedim in se smilim sama sebi. Kako sem sama, kako so me vsi zapustili, kako me nihče ne mara, kako si želim bližine. In vem, kaj bi morala narediti, da to spremenim. Ampak ne morem. Bojim se zavrnitve.
Že nekaj minut pestujem telefon in se sprašujem, ali naj mu pošljem sms. Želji se vztrajno zoperstavlja moj najboljši prijatelj. Strah. Strah, da bom vsiljiva, da bom odveč, da bom zavrnjena. Vendar stisnem zobe, skrbno natipkam nekaj stavkov in hitro pritisnem gumb Send, preden si utegnem premisliti. Zdaj prihaja tisto najhujše, čakanje.
Vendar kot da bi vedel, da neučakano čakam vsako njegovo besedo in bi me želel potolažiti kot neštetokrat doslej, kmalu zaslišim pisk in na telefonu začne utripati zelena lučka, ki veliko obljublja. Hlastno preberem njegov odgovor in se olajšano nasmehnem. Pri vsakem ponovnem branju se bolj razblinja osamljenost, strahovi izpuhtijo in jaz se čutim sprejeto. Nisem sama.
Začutim, kako me dvigne val sveže energije. Nemudoma vstanem s postelje, ki škriplje, pograbim jakno in pogumno odkorakam v svet. Ker me spodaj, pred vhodom čaka on.
Všeč mi je, kako se pogovarja z menoj. Besede in način, kako jih izgovori, me spominjajo na mehkobo žametnih listov vrtnice. Ki izgledajo še posebej krhko, ko ležijo na hladnem, zrnatem asfaltu.
Včasih hodiš po svoji poti. S sklonjeno glavo, ker pozorno opazuješ vsak kamenček, ki ga s korakom vtisneš globlje. S sklonjeno glavo, ker so te tako naučili. S sklonjeno glavo, ker ne upaš pogledati gor. Zato se skoraj zaletiš v trikotnik zemlje, ki zapolnjuje prostor med dvema potema. Znajdeš se pred razpotjem.
Ne moreš dalje. Ne moreš po svoji poti. Moraš se odločiti. Takoj, zdaj! Levo ali desno. Vendar vsak novi korak pomeni prisilno izbiro. Ti ne veš, kaj izbrati. Ampak drugega ne vidiš, saj hodiš s sklonjeno glavo.
Zmedeno pogleduješ naokoli in prosiš, rotiš za kakšen namig. Vendar ga ne moreš dobiti od drugih. Ker se skriva v tebi.
Slišati moraš tisti drobni glas, ki ti pravi, da je v redu, če se ustaviš. Če stopiš korak ali dva nazaj. Da se izostri pogled in jasnejše pogledaš.
Včasih se bo to zgodilo v trenutku, kot da si nadeneš nova očala. Še vsa trda od novote. Včasih bo trajalo. Mogoče tedne, mesece se bodo odstirale meglice in razkrajali oblaki. Včasih bo tudi zagrmelo. Ampak pusti času čas. In predvsem pusti sebi čas.
Prava pot se bo že ukazala. Še vedno se je.
"Četudi se izogibam pisati in prikazovati grde stvari, se mi večkrat pripeti, da razkrijem dejanskosti, ki so boleče. Trudim se, da jih razkrivam z lepo pisavo, kar omili, tako vsaj upam, vtis zapuščenosti, ki ga taka razodetja lahko sprožijo."
Včeraj je odšel. Vedela sem, da bo. Tako je bilo vnaprej določeno. Zato sem se dolgo pripravljala na datum 10/5/2013. Strahoma sem odštevala dni in preigravala črne scenarije, kako (ne) bom prenesla te izgube. Svoje strahove sem prelivala v neprespane noči, pridušeni jok in oklepanje vsakega trenutka z njim. Nisem želela, da gre.
Kadar koli sva imela popoln trenutek, sem pomislila, da nama manjka samo ena stvar. Večnost. Da bi lahko skupaj trajala.
Zdaj čakam, da se posuši bela barva na palčkah za sladoled, kamor bom nanizala drobne origamije, ki mi jih je naredil. In dojemam, da ne potrebujeva večnosti, da naju ohrani skupaj. To lahko storiva samo midva.
Da, včeraj je odšel. Vendar ne iz mojega življenja. Zato ne jočem, ne gledam žalostnih ljubezenskih filmov in ne hranim svoje praznine. Ker je "nekje nekdo, ki misli name".